Zbirateljski predmeti

Tu ne gre za popolne kose. Gre za kose, ki so preživeli sto let uporabe in to tudi pokažejo.

Kaj pri nas velja za starino

Predmet, ki je bil narejen za uporabo in je bil uporabljan. Vitrina iz devetdesetih let 19. stoletja, ki ima na spodnji polici sledi kozarcev. Pisalna miza z zbledelim krogom od svetilke. Bronasta svetilka z originalnim stikalom, ki še vedno klikne tako, kot je klikalo takrat.

Restavriramo previdno in raje premalo kot preveč. Če kos zahteva popolno obnovo, da bo videti kot nov, ga pogosto sploh ne vzamemo.

Poreklo in kaj o njem vemo

Večina kosov pride iz zapuščin po Ljubljani, Gorenjskem in Primorskem. Pri nekaterih vemo hišo, iz katere so prišli, in včasih tudi ime družine — tega ne objavljamo, ker to ni naša stvar za objavo. Pri drugih vemo samo letnico in obrt. Pri tretjih ne vemo nič in tako tudi rečemo.

Zadnja stran predala pove več kot sprednja. Tam se vidi, kdo je kos kdaj popravljal.

Kaj pogledamo pred vami

Odpremo predale, obrnemo kos, posvetimo z baterijo na spoje. Pokažemo, kje je les nadomeščen, kje je furnir odstopil in kje je bila ključavnica zamenjana. To traja nekaj minut in je najbolj koristen del obiska.

Ni vsak popravek napaka. Sto let star kos brez popravkov je redkejši od tistega z njimi — in pogosto sumljivo popoln.

Zakaj tega ne pošiljamo

Starinsko pohištvo prenese selitev slabo, transport pa še slabše, kadar ga pakira nekdo, ki kosa ni videl. Poleg tega gre pri starinah pol odločitve skozi roke: kako se predal odpre, kako težka so vrata, kako diši notranjost omare. Tega ni mogoče poslati po pošti in tudi ne opisati.